Na kratko
Nika. Tista, ki obožuje bele nogavice.
Najprej sem pripovedovalka zgodb, šele nato kolesarka.
Kolo mi daje občutek svobode, znanje iz marketinga pa orodja, da to svobodo delim z drugimi.
North Cape 4000 je zame velik športni izziv. Je pa tudi projekt, ki povezuje šport, skupnost in umetnost pripovedovanja zgodb.
Preklapljala bom med pisarniškim delom in kolesom ter vam prinašala dokumentacijo iskrene, nefiltrirane realnosti priprav na 3000-kilometrsko odpravo proti severu Evrope.
To je moj dnevnik učenja, napak in rasti – dokaz, da za svetovno avanturo ni treba biti profesionalec. Želim pokazati, da je pustolovščina dosegljiva vsakomur, ki si upa stopiti na pot.
Mislite, da je slaba ideja?
Grem jaz vseeno … 🙂
#doingitanyway
Amaterska kolesarka | Marketing strateginja | Pripovedovalka | Kreatorka |
Dolga zgodba. Pravzaprav res dolga.
Sem Nika. Stara sem 34 let in nisem odrasla v športu.
S kolesarstvom sem začela pozno – šele pri tridesetih, ko sem za rojstni dan dobila cestno kolo.
Takrat sem trenirala CrossFit. Imela sem vztrajnost, disciplino in precej mišic. Imela sem tudi močno željo po dvigovanju težkih bremen, a brez jasne smeri. Leta sem hodila v telovadnico brez cilja, brez rezultata in brez razloga – razen tega, da sem se pojavila.
Med covidom so nekateri prijatelji začeli kolesariti. To je bil edini pobeg, ko se je vse drugo preselilo v notranjost. Pridružila sem se jim – in se zaljubila v vzdržljivost. Izkazalo se je, da mi dolgotrajno trpljenje ustreza bolj kot kratkotrajna moč. Vzdržljivost je postala moja prednost.
Kolo mi je dalo nekaj, česar nisem pričakovala: mir.
Tudi takrat, ko ta mir pride med vzponom pri srčnem utripu 185.
Sem energična, hiperaktivna, ambiciozna – in po izvoru Srbkinja. Kar običajno pomeni eno stvar: trmo. Na to trmo računam, da me pripelje do NorthCape4000.
Leto 2025 je bilo prvo leto, ko sem se kolesarstva lotila resno – in še to šele od junija naprej. Moj prvi pravi preizkus je bil Istria300. Prepričana sem bila, da mi ne bo uspelo priti pod 12 ur. Pa sem. In z rezultatom je prišlo tudi samozaupanje.
Najbolj me pri pripravah na 300 kilometrov ni presenetila sama dirka – temveč treningi. Dolge, osredotočene vožnje. Sama, kolo in misel, da morda – če vztrajam – zmorem iti še precej dlje.
Po poklicu sem vodja marketinga in komunikacij – strateška, ko je treba, operativna po naravi. V zadnjih letih sem povsem nehote zgradila osebno znamko okoli belih nogavic. Začelo se je kot šala na Instagramu. Danes to ni več šala.
Ta projekt je preprost.
Sem običajna oseba, ki dela težke stvari, da pobegne hrupu vsakdana. Želim navdihniti ljudi, da sledijo idejam, ki nimajo vedno popolnega smisla, si upajo biti drugačni in se izzovejo še preden se počutijo pripravljene.
Takih ljudi ni veliko.
Če se v tem prepoznaš – potem si verjetno eden izmed njih.